Različni strokovnjaki, vključno z ginekologom Stankom Pušenjakom, na spletni zdravstveni posvetovalnici med.over.net že šest let zastonj svetujejo ljudem v stiski – Ministrstvo za zdravje in druge državne ustanove, ki portal tudi redno uporabljajo, pa njihov trud neverjetno ignorirajo – Lastnika portala Primož Cimerman in Tomaž Borštnar sta iz državnega proračuna dobila le nekaj drobtinic.
Stanko Pušenjak: Državo je lahko sram!
Eden od najpopularnejših strokovnjakov, ki odgovarjajo na forumu, je mag. Stanko Pušenjak, dr. med, svetovalec s področja ginekologije in porodništva. O problemu sofinanciranja programov med.over.net meni: ” Sram me je, da sem član take egoistične in hedonistično naravnane družbe, ki se v socialnoekonomskem smislu še ni odlepila od “požigalništva”! Namesto, da bi gojila in smiselno uporabljala koristne naravne danosti, izume in izboljšave, jih zlorablja in uničuje, tako kot so to počeli nomadi pred stoletji in tisočletji. Koristi, in to ne majhne, v hipu opazi vsak, ki je že kdaj bil pri zdravniku, psihologu, socialnem delavcu ali drugem strokovnjeku. Koliko ekološkega, časovnega in neposredno finančnega prihranka, da ne omenjam udobja ob reševanju težav, nudi spletno svetovanje uporabnikom in družbi ter državi, ni treba posebno poudarjati.”
Ljubljana, 4. avgusta – Portal Med.Over.Net, na katerem je mogoče najti strokovne nasvete pretežno z zdravstvenega področja ima vse več obiskovalcev. V pogovoru z njegovima lastnikoma Primožem Cimermanom in Tomažem Borštnarjem smo presenečeno ugotovili, da države to sploh ne zanima! Pa začnimo na začetku. Poslovneža Primož in Tomaž sta pred desetimi leti na High tech forumu o uporabi tehnologije v zdravstvene in socialne namene v Lizboni na Portugalskem ugotovila, da je v internetu lepa prihodnost.Navdušena nad idejo, da bi preko interneta lahko strokovnjaki komunicirali s pacienti in da bi enak sistem uporabljale tudi javne službe, sta najprej to predlagala odogovornim v Telekomu, kjer sta bila takrat zaposlena, vendar so ju odpravili z odgovorom, da je ideja čisto brezveze. Tako sta leta 2000 bolj za šalo kot zares idejo obrnila in pričela pri uporabnikih interneta, da lahko oni pridejo do zdravnika in do informacij, ter na splet sama lansirala portal www.med.over.net (MON). Pridobila sta 28 strokovnjakov iz različnih področij, večinoma medicine, ki so bili zastonj pripravljeni odgovarjati na vprašanja uporabnikov.
Virtualna posvetovalnica je zadela terno. Do danes so tako odgovorili na preko 200.000 vprašanj, v bazi podatkov je 40.000 strani strokovne vsebine in 3 milijone sporočil med uporabniki. Ti letno preberejo preko 100 milijonov strani, portal ima 4 milijone obiskov, vse popolnoma brezplačno, anonimno in dosegljivo 24 ur na dan. Marsikdo bi si za tak utečen sistem, obliznil vse prste na rokah. “No, nekako tako sva razmišljala tudi midva,” razloži Primož, “in sva se po principu pa bodo menda ja za, saj jim je v interesu, da so ljudje čim manj bolni in ozaveščeni, da so čakalne vrste krajše in da kaj prišparajo, z idejo odpravila tudi na Vzajemno, takrat še v državni lasti k predsedniku nadzornega sveta Francu Koširju, na ZZZS in Ministrsvo za zdravje.Prav država bi morala biti zaineteresirana za tak projekt, saj bi imela ravno ona največjo korist od tega,” Primožu in Tomažu nikakor ni jasno, zakaj bi institucija kot je ministrstvo za zdravje, mimogrede, poslovnežema ni uspelo priti niti do ministra Dušana Kebra, niti do sedanjega ministra za zdravje Andreja Bručana, zavrnila kompletno postavljeno in vpeljano virtualno posvetovalnico, ki mu jo Primož in Tomaž ponujata praktično zastonj, le stroške vzdrževanja in honorarje strokovnjakov bi morali prevzeti nase.Pa vendar se tukaj pojavi tudi vprašanje, zakaj sta ustanovitelja spletnega portala med.over.net tako razočarana nad slovenskimi uradniki? Saj ju vendar nihče ni silil, na naj se tega projekta lotita. “V vsakem otroškem športnem klubu obstajajo agentje, ki hodijo gledati treninge in tekme otrok. Če vidijo, da je kdo nadarjen, ga takoj vzamejo pod svoje okrilje in ga pripravljajo na vrhunskega športnika. V njem vidijo in odkrijejo potencial. Razlog? Strošek je v mladosti manjši, kot pa če bi talent odkrili pri 18 letih, pa še donos je večji. In jasno razmišljaš, da obstajajo službe kjer so odgovorni za razvoj in iskanje dobrih projektov. Opazovali naj bi kaj je koristnega na trgu in to še v začetni fazi vzeli pod svoje okrilje. No, če niso videli smo jim kar sami ponudili. Agentom za tovrstno delo, pa je važno, da imajo državno službo in funkcionirajo po principu, če nič ne delam, ne morem narediti nobene napake. Zaradi takšnega razmišljanja ni napredka. Kdor dela, dela tudi napake,” je oster Primož.
Ironično je, da sistem MON redno uporabljajo in zelo dobro poznajo na Javni upravi, na zelo visokem mestu po u porabi portala Med.over net pa je tudi Klinični Center. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da sta se Primož in Tomaž odpravila, kar se je kasneje izkazalo za pravo romanje, do odgovornih oseb na inštitucijah, ki redno uporabljajo med over net, med drugim tudi na Ministrstvo za zdravje, pod okvir katerega spada največja bolnišnična ustanova v Sloveniji. Bila sta pač naivno prepričana, da ne znajo sistema umestiti v koristnost njihovih služb. Tako se Primož in Tomaž že štiri leta optimistično prijavljata na raznorazne razpise, med njimi na tistega sofinanciranje programov v Mestni občini Ljubljana (MOL) za leto 2006, za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja (Ministrstvo za zdravje), kjer sta bila prijavljena dva programa v aprilu, eden zavrnjen, drugi pa se bo sofinanciralpolovično, sofinanciranje programov socialnega varstva Ministrstva za delo družino in socialne zadeve (MDDSZ) Janeza Drobniča ,kjer sta prijavila dva programa, oba sta bila zavrnjena. ” v 6 letih smo dobili 1.6 mio sit. vse ostalo, smo pridobili sami, ali s sredstvi ali z lastnim delom. Samo Mestna občina Ljubljana (MOL) in MZSDD sta letos namenila več kot 700 milijonov sredstev za programe, za največjega izmed njih, ni bilo sredstev. Kar nekajkrat so nam na ušesa prišli razlogi zakaj smo izpadli: ker smo cerkveni, ker smo komercialni. ” Ne nismo cerkveni, sodelujemo z vsakim, ki je pripravljen narediti nekaj dobrega. Kar pa se komercialnosti tiče, pa je težnja Evropske unije, da podpira projekte ne glede na to, kdo ga izvaja, še več ima celo pogoj, da se mora projekt v nekaj letih osamosvojiti in se sam preživljati. Če se ne bi znašli, bi bil to spet en dober propadli projekt, ker odgovorni, ki so obenem vsi visoko izobraženi, ne vidijo potenciala,” Tomaž in Primož komentirata obtožbe. Eden bolj zanimivih se jima zdi tisti, ki ga je izjavil prim. Janez Remškar, generalni direktor iz Direktorata za zdravstveno varstvo. Ta je priznal, da o oblikah e-zdravja in e-svetovanja ne razmišljajo, niti mu ni bilo znano, da bi bile podobne usmeritve v tujini. Podelitev koncesije pa na tem področju ni mogoča. Imel je tudi nekaj pomislekov glede upravičenosti tovrstne oblike dela na področju zdravja, saj naj ne bi pristopalo dovolj resno k reševanju bolezenskih stanj in naj ne bi bil oblika dela, ki se približa človeku. Hkrati naj bi se med zdravnika in pacienta postavljala tehnologija in ne pristen odnos. Seveda je gospod Remškar pri tem spregledal pomemben protiargument, štiri milijone obiskov portala MON na leto, kar očitno kaže, da ljudi, ki se spopadajo z večinoma zdravstvenimi težavami to, da nimajo osebnega stika z zdravnikom, ki odgovarja na njihova vprašanja, prav nič ne moti.
Bistvo željene podpore je v še večji in kvalitetnejši ponudbi in storitvi, idej in želja po novostih je ogromno, vendar če ni sredstev, je delo vedno omejeno.
Ali kakšni strokovnjaki že obupujejo zaradi tega, ker ni in ni sredstev in, ker ne dobijo nič plačano? “Plačilo ni samo v denarju, po 6 letih so se počasi iztrošili, uporabniki pa imajo vedno več vprašanj. Tudi zaradi države in njenega odnosa, vednobolj primanjkuje volje za delo, seveda pa oni najbolje vedo, kako v zdravstvu to poteka, a so kljub temu upali, da se bo kaj spremenilo. No morda pa se bo tudi s tem člankom, ” sta še vedno optimistična Primož in Tomaž.
Andreja Freyer