Večer, 28. junij 2005
Miša Vugrinec:
Da se Slovenija sooča s pomanjkanjem zdravnikov, je pravzaprav že zimzelena melodija. Toda njen refren ima majhno “lepotno napako” – nihče namreč ne postreže z natančno številko, koliko naj bi jih pravzaprav manjkalo.
Ko je lani v mariborski porodnišnici odstopila predstojnica, je med drugim kot vzrok za odstop navedla pomanjkanje nadzornih porodničarjev. Ko je pred štirimi leti zaradi objektivne odgovornosti še pred razjasnitvijo tragičnega dogodka, v katerem je umrla porodnica po carskem rezu, odstopila predstojnica ljubljanske porodnišnice, je prav tako opozarjala na pomanjkanje osebja in specialistov.
Ob vseh kadrovskih zagatah, ki so ponovno priplavale na površje ob tragični smrti novorojenke v mariborski porodnišnici, pa odgovor na vprašanje, ali je specialistov v porodnišnicah dovolj ali premalo, še zdaj ni povsem jasen. Jih torej resnično primanjkuje ali pa so krivi zgolj organizacijski spodrsljaji, ki si jih v zdravstvenih ustanovah ne bi smeli privoščiti?
Da je mariborska porodnišnica v kadrovski krizi, so odgovorni v njej sicer povedali tudi novemu ministru, ki se je v njej pomudil ob začetku mandata. A kaj dlje od tega niso prišli. Pa bi morali. Še posebno ob dejstvu, da bi kar nekaj kadrovskih problemov lahko rešili s pomočjo kolegov, ki delajo na ginekološkem oddelku ali pa so odšli med zasebnike, s čimer naj bi se bili (mimo zakona) izognili dežurstvu, seveda pa so še več bremena preložili na tiste, ki so ostali. Medtem ko je navadnim smrtnikom povsem jasno, da takšno “pišmeuharstvo” ob zakonsko zapisanih pravilih prinaša tudi sankcije, pa primer iz mariborske porodnišnice razkriva, da to za bele halje očitno ne velja.
Medtem ko bodo v novorojencem prijazni mariborski porodnišnici (pa tudi v vseh drugih, ki ji s podobno zgodbo stopajo ob bok) prej ko slej morali zapolniti kadrovske vrzeli (tudi pri medicinskih sestrah), saj se ji sicer lahko zgodi, da je ne bodo zapuščali le porodničarji, ampak tudi porodnice, pa postaja vse bolj jasno, da zanimanje za porodniški poklic vedno bolj upada. To navsezadnje potrjujejo razpisi za delovna mesta porodničarja, ki ostajajo bolj ali manj brez odziva.
Vendar je vse dotlej, dokler ne bodo razjasnjena osnovna vprašanja – ne le, koliko je preveč ali premalo, ampak tudi, kdo mora in komu v ginekološko-porodniški navezi ni treba dežurati (kar naj bi bil velik kamen spotike še posebno v mariborski porodnišnici), najbrž težko pričakovati učinkovito ureditev problematike porodništva. Še najmanj pa jo bodo razrešila razpredanja o tem, da postajajo porodnišnice zaradi stresa, ki je povezan s “spravljanjem otrok na svet”, za zdravnike vse manj vabljive. In vse manj uporabne za porodnice, ki upravičeno pričakujejo takšno varstvo, kot jim ga piše država v pravicah, ki da jih imajo.
Miša Vugrinec